Psičko Zaro sem preko vaditelja Tomaža Dražumeriča dobil poleti 2014, ko sva v avgustu uspešno opravila izpit za pse vodiče in njihove uporabnike. Z Zaro sva vse od takrat skupaj. Preden sem dobil Zaro, sem pred tem imel 10 let labradorca Rona, ki je zaradi hude bolezni preminil. Zato sem ob prihodu Zare že imel izkušnje življenja s psom, ki mi je bil nepogrešljiva družba na vsakodnevnih sprehodih na ljubljanski grad. A s prihodom Zare se je moja mobilnost še izboljšala in s tem dvignila tudi kvaliteta mojega življenja. Saj Zara kot šolana psička za slepe, lahko gre z mano kamorkoli: k zdravniku, v trgovino, na banko, pošto, na mestni avtobus in ne samo na vsakodnevne sprehode na ljubljanski grad, ki jih sicer skupaj z velikim veseljem osvajava.

Za vaditelja Tomaža sem izvedel med čakanjem na primernega psa zame, zato sem z njim vzpostavil stik, ker sem izvedel, da ima izšolano psičko s čimer je v nadaljevanju sodelovanja soglašala komisija ZZZS. S Tomažem sva se dobro ujela in vzpostavila zaupanje, ki je pripeljalo do uspešno opravljenega izpita in s tem začetka najine skupne poti z Zaro.